nezaposlen, day 42

Trenutno mi v glavi vre zgolj “ne grem se več”. Frustracija se meša z glavobolom zaradi razmišljanja kaj da fak delam narobe (pri tistih delodajalcih, ki NE berejo tega bloga. za vsakega potencialnega delodajalca, ki prebere ta blog, točno lahko naštejem, kaj ga moti. in lahko mu tudi povem, da se moti, kar koli že misli o meni na podlagi prebranega. sploh če misli, da sem žival, nezmožna kulturnega komuniciranja ali kaj podobnega. gtfo).

Frustracija je še toliko večja če spremljaš, kaj se dogaja in se ti zdi velika glupost, da so nekateri ljudje plačani za nekaj, kar bi tudi sam z veseljem počel, s to razliko, da se imaš za bolj sposobnega kot so oni, pri čemer za dokaz služijo njihova skropucala oz. rezultati njihovega dela. Potem spet vprašanja – Si realen v svoji oceni? (verjetno ne najbolj) Delaš ljudem krivico? (zna bit, da ja) Precenjuješ lastne sposobnosti? Verjetno ja, ampak dejte mi jebeni šiht, da vidimo kje sem! Pizda, če lahko toliko in toliko firm zapravlja čas z nekimi zgrešenimi investicijami v kader, zakaj se meni ne userje naletet na eno od teh firm, ki bi tvegala, če že po življenjepisih in prijavah na delovna mesta ne smatrajo, da sem dovolj sposoben oz. da ne ustrezam njihovim zahtevam in pričakovanjem.

Ja, tak nekonherenten golaž se kuha in brbota v meni in danes je eden tistih dni, ko bi najraje odjebal vse skupaj, po drugi strani se pa čutim dolžan pisat nove prijave na delovna mesta. Konec koncev – morda pa ravno danes rata, morda bo nekdo cenil, da sem poslal prošnjo danes, ne pa v soboto. Mogoče bi bolj cenili to, če bi videli, da sem prošnjo poslal v nedeljo. Jaaaa, itak. Glej, Marta, tale pob’č je pa tko pripravljen na deu, da je kr v nedeljo prijavo poslou. Ja, Marta, glej. U pičku mater (v tej objavi bo več kletvic kot trupel v Rambo filmih, predvidevam), glede na vtise o Sloveniji, ki se jih da dobit, človek resno začne dvomit da je kdor koli pozoren na določene zadeve, ali pa da zna povezat 1 + 1 (je pa res – ko jebe, če je kandidat poslal prijavo v nedeljo, whatever).

Zato imam recimo vedno v mislih dvom, v kolikor je recimo firma iz Šiške, če naj v tekstu še enkrat poudarim, da živim blizu delovnega mesta, posledično sem fleksibilan fuL v izrednih situacijah, odpadejo razni potni stroški in to … ker kdo ve, koliko jih pošteka, da je na vrhu prijave moj naslov, Šiška. In bere tekst prijave in razmišlja, mhm, mhm, vse odgovarja … in se potem spomni na vrh prijave – Glej ga zlomka, fant je iz Šiške, dlje kot 1500 metrov stran ne more bit, to zna bit uporabno! Jim pade na pamet?

Sklepam da kurac. Verjetno bi moral čisto na koncu prijave napisat – Aja, p.s. – IZ ŠIŠKE SEM, VAŠA FIRMA JE IZ ŠIŠKE, TO POMENI TO IN TO IN TO.

In potem spet ne bi dobil šihta, ker Marta, poglej, tale pob’č nam pa poskuša pamet solit! Kuga pa misl da je.

Kurac, eto kdo.

In če smo že pri pošiljanju (dva odstavka nazaj, pravzaprav) – koji kurac, a po svetu kroži okrožnica o ukinjanju emailov?! Trenutno imam odprtih še šest zavihkov z razpisi za delovna mesta, od tega štirje zahtevajo, da se jim prijavo pošlje po navadni pošti. Halo??! Je kdo doma? Kaj, o spremembi urnika al o vaših zahtevah me boste pa obveščal po telegramih? Ne. me. jebat. Zakaj? Naj mi nekdo razloži, zakaj hočejo imet prijave na delovna mesta poslana po navadni pošti? Sam sklepam, da kandidati kao s tem izkazujejo resnost in pripravljenost, uno, extra se potrudijo, da pošljejo prošnjo. Marta, poslat po emailu je tako lahko … če pošlje po navadni pošti, potem pa RES hoče delat. A veš. Ne, ne vem in jebite se, poslal sem cel kup teh prošenj po pošti, vlagal to dodatno energijo in trud (teh par Joulov¹ … ko si brezposeln, je vsak Joul dragocen. no money to eat pa to), da vam pošljem to jebeno kuverto, pa ponavadi ravno od teh pezdetov ne dobim odgovora. Nabijem vas in vaš nabiralnik.

Al pa tista fora, ko iščejo nekoga za 3 mesece. Pizda, šiht traja manj časa, kot šiht iščeš. Ful dobr. Se ti sploh splača prijavljat? Po treh mesecih moraš spet ponavljat vajo, razen če je to tud neke vrste trik pa te po treh mesecih zaposlijo za nedoločen čas, plus BAM!, podarijo ti ponijevo seme in 100 EUR, da se ga lahko usuješ v petek.

Sej res, petek je. Ne vem, morda sem samo jaz, ampak ko si brezposeln, ne slediš. Ker so vsi dnevi isti – pišeš prijave, počneš razne stvari (jst berem o zadevah po internetu pa to), dan se prižiga in ugaša, vstajaš, hodiš spat, zjutraj zaspano podrsavaš in si maneš oči na poti do kopalnice, ponoči ugašaš modem in zapiraš laptop. Pomivaš posodo, se ukvarjaš s cunjami, pospravljaš. Te fore. Na koncu mi bo verjetno tako prišlo v kri, da bom, ko dobim šiht, med delovnim časom hodil v menzo pomivat posodo in nabavil sesalec, da lahko sesam po pisarni. In bom zadnji hodil domov ter ugašal luči in vse pizdarije. Šef bo mislil, da sem tako predan delu, v bistvu sem pa jebeno fuknjen, ker sem job iskal dlje kot sem si predstavljal.

Družabna interakcija. Oz. bolj podrobno – interakcija z delodajalcem. WTF?! Kako bom to sploh speljal v življenju še kdaj? Če dobim vabilo na razgovor in če se bom počutil, da je to vse ali nič, se bom težko zadrževal, da ne skočim čez mizo, primem prvega kravatarja v bližini in se začnem dret nanj – DAJTE MI FAKIN PRILOŽNOST! NISEM POLPISMEN IDIOT, DEJANSKO SEM SPOSOBEN POČET CEL KUP STVARI, DAJTE MI JEBENO PRILOŽNOST! Pizda! Rabim job, hočem delat! A je to tako težko?! Koga boste vzel?! Ne tvegajte, vzamite mene, ne bo vam žal! Delovna mesta so itak večinoma taka, da delaš na njih mesec, dva, pa se loh čist ufuraš. Ker se ne prijavljam za dela, za katera se ne čutim sposoben ali izobražen. Đizs! Tebe in tvojo kravato!

Kako? Sej bo kot v filmu. Ena tistih scen, kjer sediš in mirno poslušaš tipa/žensko, vmes si pa predstavljaš zgornji scenarij in ti trzne kotiček ustnic. In kako naj boš naraven na razgovorih, če si povabljen na dva razgovora od 80 prošenj?! Ker veš, da če zafukaš, lahko pričakuješ dolg, mukotrpen enak proces, kot si ga do sedaj že dal čez. Spet! Ko si bil že tako blizu cilja. Groza. In če dobiš občutek, da ti na razgovoru visi cel kup stvari na vagi, je verjetno težko bit normalen, sproščen, prava slika tega, kar si. Večja možnost je, da izpadeš kot nek nevrotik, zaradi katerega bodo morali v pisarni za vsak slučaj hraniti puško z uspavalom. Če slučajno zmanjka interneta al pa če te kdo mal narobe pogleda.

Dajte mi metlo, pa bom srečen. Ne rabim več delat v bližini knjig, ne rabim delat v pisarni, ne rabim delat v urejeni delovni sredini, ne rabim več šihta, kjer obstaja potencial napredovanja in osebnega razvoja ter rasti, ne rabim organizacije, ki nudi dodatna usposabljanja in izobraževanja, ne rabim udeležb na dobičku, božičnic in teh pizdarij, menze v firmi … Dajte mi skladišče in minimalca. Še bolje – vzamem delovno mesto pobiranja papirčkov po javnih površinah, ni problema, super šiht. Da se mi ni treba več ukvarjat z iskanjem šihta. Ker ne veš ne kdaj, ne kje in nič. Kljub temu, da obstaja potencial, če bi ti nekdo dal šiht, bi tam lahko napredoval brez problema. Ker imaš ideje in si sposoben. Al si pa vse domišljam.

Iskanje šihta je šiht. Resno. Pridejo dnevi, ko bi najraje dvignil roke od vsega in šel živet v neko jamo, napisat tisto bukvo, za katero si tako ali tako nikoli ne vzamem časa. Dnevi, ko bi razbijal stvari. Redni šiht, pa naj je še tako glup in naj ti gre struktura še tako na jetra, ima vsaj dneve, ko ni velik za delat in utegneš tu in tam ukrast uro, dve. Če ne to, pa vsaj dan, ko dobiš plačo. Kaj šele šiht, kjer delaš nekaj, kar imaš rad. Nebesa, Nirvana, Marija pomagej.

Pa da ne bo izgledalo, da je vse en sam šit. Brezposelnost nudi ogromno v smislu osebne rasti. Če prej nisi vedel točno, kaj hočeš, in če si nisi upal določenih stvari … si zdaj prisiljen v razmislek o tem. In časa imaš na pretek.

In če ima še kdo časa na pretek – Glasbena podlaga, ki je verjetno spodbudila doberšen del agresije v zgornjem zapisu. Grinderman. Posnetek njihovega carskega nastopa z Exita 2011. HQ, HD, kar hočte. Užitek. (s tem smetim že cel dan po družabnih omrežjih, ker je tko awesome)